Radio Študent, 23. december 2014 ― Sumim, da boste še mnogo slišali o protezah, multiplih, in o neki genetični moči diferenciacije, ki se vrši med njimi. Ti pojmi so sami po sebi sicer povsem nerazumljivi, a jim postfordijski svet kapitalizma začuda nudi zadostno mero navezav, da jih lahko razumemo tudi brez globljega teoretskega poznavanja. K tej misli nas nagovarja tudi razstava Nevromat Lenke Đorojević in Mateja Stupice, ki bo na ogled v MOTA točki vse do 16. januarja. Lahko bi rekel, da je razveseljivo videti razstavo, ki je polna teoretskih in literarnih navezav, a se ne zadovolji z njihovo golo prezentacijo ali reprezentacijo. Ne zadovolji se z upodabljanjem nečesa, kar je v isti formi naumil že nekdo drug. Skratka, z nekim umetniškim recikliranjem, ki intentdirane perspektive nikoli docela ne zajame, kaj šele spremeni ali predrugači. O tem pričajo že razstavljene knjižice. Pravzaprav kar knjige, saj niso s svojimi debelimi platnicami iz vlitega mavca prav nič majhne. Zanje je mogoče reči, da se igrajo s fetišizacijo trde vezave, na katero stavi knjižni trg, in jo na ta način pripeljejo do absurda. Njihove strani so polne skic, teoretskih zasnov in okleščenih citatov, ki nudijo skupaj s fotografijami končnih razstavnih artefaktov kolaž navezav in miselnih zasnov, s katerimi sta avtorja želela razkleniti lasten ustvarjalni proces. Knjige so zato dela zase in jih ne moremo brati kot kakšen vodič po razstavi. Teoretske in literarne navezave so rabljene preveč posredno, hermetično; kot zasnove, na katerih se misel šele začne. Teži knjig s platnicami iz vlitega mavca pa se zoperstavlja netelesen oziroma kar spektralni značaj avdio knjig, ki jih je mogoče predvajati na telefonskih aparatih, modificiranih za to nalogo. Preverjanje stika pri tej rabi telefona nenadoma ni več potrebno. Ni nobenega 'halo-halo'. Predvajani govor je enosmeren in neodziven, zaradi česar umanjka fatična funkcija jezika. Z aparatov, starih kakšno desetletje ali dve, se tako predvajajo posnetki branih odlom